Autor: Ljiljana Hidić Pasariček
Neke čüedne vrieme ja dašle
sa zevljieklo f vuma.
A jo gúotiti namram neprivdu.
Sa steji , a f vumenji sa geri.
Rieči bi štela vün a sa čüdne muči a jo po naznum tüo
Ko po sum zaj ljúdi?
Pe briegima sum rezepito,
vrota sa sà pezaparla rači tij manji zaj kum nek pebiegnam?
Kum nek sa skrijam do düošo mira iša?
Biežolo sum pe püeteku svam i ne čos dieta poljie pestojolo
Kum po zajnek bežim če si püeti su zerosli slokem i dročem
a nigder nikego de go pečijsti?
Si sume gespedoriti bi štelji a nijč deloti, misljiju de su valjiki če gespspüdski keput su ebljiekli?
Valjika fiškola i begetoša glumiju a gugci siremosni ko i si su bili.
A zaj ed janput sago imuju po bi oni Büg bili!
A namra tõu tok.
A kago po briga za put obrosli dročem i slokem . Tarnjem sokim dnavem vačim oni töe ne vijdiju vač sume peneza i kok su f salu valjiki, a tok su po mulji.
Važni su zaj de su preštimuni dašli i gespedori sirutinjskego pestoli.
Sedim i sarcem gljie zaj pe briegima tiem letim ko de sum z jüočimi tum a ze stolem sedim i mijsljim pe svam kok droge Zogerjam pütujam.
A jo po sum vum sume tuj de ninč( nijnč) premenjiti sa namra .
Edavna ma tum vac nie i sljika čos dujdu čos ediejdu a f sarcu štiplj zoke tok drogi maji ljudi.
Ni nevodu storu nošu zeklenuti nemum kum.
Sa ja edavne prašle….
Sále vmiro pelajku alji sigurne
a kum po te dujti ?
Estoju mi sume gruebi i križi i štaro sviečo ze vužgoti.
Kum po ja tüo sviet edešel de svago vač ne?
Da svüj svago se srumi i zbiegova?
Niša nikego zbeg penaz ne paznu f strohu su de bi müroli pezdroviti i töu im ja taške zote rojši
löžu sume de nabi ti marzla veda dolji.
Zote veljim zaj zbugem muj pútek stozico mo
nek ta slok pekrija i tarnja s küepinumi pekrija…
Detlje bum ta tuj f sarcu ze ne viek ljiepego zepumtilo i tu ljiepu sljiku čuvolo.